Aaron in Athos...

sta dva mala srčka, ki še čakata na svoje družine. Ja, se pozna, da so dopusti in da sta bila prej že 2 legli. A jima med tem časom prav nič ne manjka.

Zelo sta pridna, igrata se med sabo, lulanje v stanovanju smo že odpravili, tako da sedaj pri nas ni več videti pleničnih predlog na vsakem vogalu in še kje:-) Tudi jesta rada, spita pa seveda skupaj z Nessko pri nama v spalnici. Nasploh se obnašata že kot Nesska: kjer sva midva, sta tudi onadva. Če kuham, sta pod jedilno mizo, zvečer sta pri nama ob kavču, po zadnjem obroku in lulanju pa se prestavita v spalnico. Pravi balzam je biti z njima:-). Zjutraj vzamem enkrat enega, enkrat drugega na sprehod, kjer srečamo Ganjo in igra se prične:-) Tudi naš muc Mico se jima že pusti prevohati, medtem ko se je prej, ko jih je bilo še 7, raje hitro umaknil:-) Z avtom se vozita kot dva velika, saj vesta, da gremo vedno kam "na lepše".

Naši mladički odhajajo....

Prišel je najtežji čas, ko smo se morali posloviti od naših malčkov, s katerimi smo tako uživali skoraj 9 tednov:-(

Čeprav sva vedela, da je to neizbežno in se v mislih na to pripravljala, je bilo kar hudo. Tudi Nesska je bila žalostna, sploh, ko je odšel prvi. Ves dan je ležala čisto mirno na kavču in imela zelo žalosten pogled, da naju je še bolj bolelo srce.

V veliko veselje in tolažbo pa nama je, da sva mladičke dala v prekrasne roke. Vsi so odšli v hiše z vrtom k ljudem, ki imajo veliiiiko časa za njih in varstvo preko celega dne, saj je ves čas nekdo doma. Kakšna sreča! To je prav tisto, kar si vsak vzreditelj najbolj želi.

Prvi je odšel Amos, saj so ga nestrpno pričakovali v družini Bajc iz Podnanosa, ker je njun sine tisti dan praznoval rojstni dan. Vse najboljše Benjamin! Naj ti bo Amos vedno v tako veselje, kot ti je bil prvi dan, ko si ga zagledal! Amos je pišel v zelo prijetno družino, vajeno kužkov, ki se je dober teden prej vselila v novo hišo. Gospodar Marko je že ob urejanju hiše mislil na vse in prilagodil pritličje za malega Amosa. Amos bo družinski kuža, vedno z njimi na pohodih v hribe, pri nabiranju gob ali borovnic, skratka, veliko v naravi.

Naslednja je odšla Ally. Zaželela si jo je prijateljica in velika ljubiteljica hovawartov Lea Homar, ki je pomagala "gor spraviti" že nam vsem znanega Barona, ki je sicer v lasti njenih sosedov. V Ally se je zaljubila že na prvi pogled, ko je videla njeno slikco. Navdušenje nad njo se je - z obiski pri nas - le še stopnjevalo in logična posledica je bila, da sva se premislila in jo raje kot na Finsko dala Lei. Lea je doma pri starših v Domžalah, kjer bo od sedaj, poleg Barončka, sprehajala tudi Ally. Tako mali Ally pasje družbe, sprehodov in kopanja v bližnjem potoku ne bo manjkalo, še manj pa druženja z prijetno Leo, njenim fantom Gašperjem in njeno družino.

Naslednji dan je odšla Amy k družini Pirkovič v Ljubljano. Nika in Jernej sta si kar nekajkrat ogledala naše kužice in se na koncu odločila za Amy, ki je vedno ob obisku pritekla k njima. Sledil je še družinski posvet in obisk cele družine pri nas, ki se je nad malo Amy zelo navdušila. Še nekaj vprašanj, saj mora biti nakup tako velikega kužka res pretehtana odločitev in Amy je postala njihova. Najprej so razmišljali, da bi ji uredili prostor zunaj, a je, kot je to pri hovijih pogosto, pristala seveda v hiši. Če pa je takooo ljubka, pravijo:-)

Za Amy je svoje gnezdo zapustila Ava. Odšla je v Novo mesto k družini Borsan. Tomaž je prvega hovawarta videl na Hrvaškem, kasneje pa je spoznal še Tanjino Alesso. Doma imajo veliko hišo in posest, zato se mu je zahotelo še kužka. Potrebno je bilo kar nekaj prepričevanja njegovih treh deklet, a ko so si prišli ogledat naše mladičke in Avo, so se kar stopili. Ava je bila tako mirna in ljubka, da so se odločili prav zanjo. Ava bo doma kot "tretji otrok", dobrodošel pri igranju in "čuvanju" doma.V družini sta namreč dve deklici,zato bo potrebno kar nekaj več prilagajanja kot v ostalih družinah, kjer so sami odrasli člani. A prepričana sem,da jim bo to uspelo.

Kot zadnji je odšel Arthur in sicer k Silvani Šneberger in njeni družini v Ljubljano. Pri Silvani doma so imeli vedno vsaj po enega kužka in več muck, zato je večjih kužkov navajena. Ker sta oba otroka že skoraj odrasla, Silvana pa se rada sprehaja, si je kot spremljevalca omislila našega Arija. To je bila ljubezen na prvi pogled. Ves teden prej je Silvana prihajala ponj in ga vodila na kratke sprehode, tako da sta se lepo navadila en na drugega, sedaj pa že uživata skupaj na morju:-)

Za vse smo pripravili tudi popotnico. Vsak od njih je vse, od knjižice, do igrač in odejice, dobil v barvi traku, ki ga je nosil ob skotitvi:-) Se še spomnite teh trakcev? Dobili so knjigico z njihovimi slikcami, podatki in navodili, vse dokumente, posodico, hrano, priboljške, pleničke in seveda igračke z vonjem po njiovi mamici, bratcih in sestricah:-)

Tako je odšlo naših pet sončkov. Bilo je naporno, a hkrati je to čudovita izkušnja, ki je človek ne pozabi. Njihove lepe očke, navihanost in igrivost bodo za vedno ostali v spominu. Čeprav med njimi v karakterju res ni bilo posebnosti (ni bilo alfa mladička ali vodje kardela), so bili vsak zase izjemno čudoviti in zanimivi, naši zlati sončki. Tudi po zunanjosti smo jih zelo težko ločili, včasih smo morali prav pogledati ali je samček ali samička. Vsi so bili mali knedeljčki, ki so razveseljevali tako naju kot najina otroka in vnučka, da o obiskih ne govorimo. Dva meseca, dnevno v povprečju 3 obiski prijateljev, sosedov in bodočih skrbnikov, ki so hodili gledat, kako malčki rastejo in doživljati z nami lepe trenutke. Socializacije jim res ni manjkalo. Tudi pasje ne, saj se je tu zvrstilo kar nekaj kužkov različnih pasem, ki so se vsi po vrsti izjemno nežno igrali z njimi.

A vsakega luštnega je enkrat konec in mladički so odšli v nove domove. Za vsakim smo jokali, se ve, zato smo se poslovili kar na hitro, vedoč, da gredo prav vsi v dobre roke. Vsi nam že sporočajo, kako se imajo in nam pošiljajo slikce...pravzaprav smo skoraj dnevno v kontaktu preko Facebooka. Tale FB je res dobra pogruntavščina:-) Arthurček nas je že prišel obiskat in smo šli skupaj z bratcema in mamico plavat in na sprehod.Naslednji teden prideta Ally in Amy...prav lepo se mi zdi, kako so se med nami stkale prijateljske vezi. Komaj čakam septembra in piknika, ki ga bova z Igorjem organizirala za vse naše mladičke in "žlahto" - staro mamo, dedka, atija, strica...od mladičkov, se ve:-) Bomo poročali....:-) Do takrat pa nama ostaneta doma še dva sončka...

Ja, dva bratca sta ostala še doma. Pozna se, da je poletje, dopusti in da sta pred našim bila že 2 legla. Tudi recesija je naredila svoje. A prepričana sem, da bo po oddaji O živalih in ljudeh 4.9.2010 na RTVSLO, kjer "nastopa" naše leglo, zanimanje za hovije močno naraslo.

Sedem tednov je že mimo....

...naši palčki pa rastejo hitro, prehitro. Samo poglejte jih, kako veliki so že!

Fotografija je uspela s pomočjo Tanje in Tee Pavišič:-)

Se spomnite te slikce iz prvih dni?

No, od takrat je tale kupček takole rastel:

Arthur, Ally, Ava, Aaron, Amy, Athos in Amos so prave pojave. Prerivajo se, grizejo, renčijo...predvsem pa vohajo in grizejo rožice, igrače, tepihe, gumbe na omarah, zavese, skratka, vse kar jim stoji na poti. Naši kužki so se namreč v nekaj dneh odločili, da ne želijo biti več ponoči v svoji sobi, kar so jasno in glasno pokazali z neutolažljivim cvilenjem...in midva ne bi bila midva, če jih ne bi uslišala in jim odprla vrata....v hipu so stekli ven na travo kakat in lulat, medtem ko so plenične predloge v sobi ostale čiste. Priiiiidni kužki! Potem pa so si prisvojili ves teritorij.....kar pomeni, da smo tudi na vrtu ograjo podrli in ogradili le še ribnik. Zakaj? Ker so kot prava "demolition group" uničili v pol ure vso zelenje okoli ribnika, za nameček pa se je Ava odločila še zaplavati. Uff, kako je bila hitra. Samo zaslišala sem "pljusk", pogledala in že se je naša Avica povlekla ven in mokra kot cerkvena miš stekla v dnevno sobo. Hitro sem tekla pogledat, če se je kaj prestrašila. Japajade, čez nekaj minut je bila že spet okoli ribnika. A-a, ne bo šlo. Od takrat je ribnik ograjen, okoli njega pa so ostali le še porezani štrclji listov hoste, lilij, okrasnih trav in ostalega, do tedaj bujnega zelenja:-) Jah, bomo vedeli za drugič:-)

Kljub vsemu pa so vsi naši mali scrkljanci. Kako so ljubki, ko so zaspani in čisto mehki. Takrat jih še posebej rada vzameva v naročje, kužki se stiskajo kot le kaj in nežno božanje je edina možna reakcija :-) Takrat so pozabljene vse prečute noči, čiščenje za njimi, grizenje...le kdo ne bi imel rad tegale pogleda?

(Te tri fotke je prispevala Tea Pavišič)

Ravno zaradi te njihove ljubkosti se obiski kar vrstijo....vsaj po 2 na dan, poleg domačih, seveda. Vse skupaj jih je božalo in crkljalo že preko 50 različnih ljudi, imeli pa so tudi obiske pasjih prijateljev. Eden od takih, zelo prisrčnih, je bil obisk njihovega strica in Nesskinega brata Nasha. Kako je bil hecen...glede na to , da je prvič videl mladičke, pa še toliko njih na kupu in glede na to, da je samček, je bil izjemno nežen in prijazen. Z njimi se je igral, jih valjal in z raznimi pozami vabil k igri. Čudovito jih je bilo opazovati, predvsem to, kako se naši modelčki ne bojijo res prav nikogar in ničesar...

Še prav posebej pa me veseli, da se njihovi bodoči skrbniki zelo zanimajo za njih in jih pogosto obiskujejo ali sprašujejo kako so in kaj počnejo. Seveda jih razveselim s kakšno slikco, redno pa smo na vezi tudi preko FB, kjer skoraj dnevno objavljam njihove fotografije;-)Zmanjkuje mi le časa za objavljenje slik v galeriji...saj bo, saj bo:-)

Stari smo že pet tednov....

Kam, le kam čas beži? Naši kužki so že pravi mali razbojniki, s katerimi se je res užitek igrati...

Ravno zaradi tega igranja in celodnevnega ukvarjanja z njimi, pospravljanja za njimi itd. je skupni imenovalec razlogov za zamudo pri objavljanju novičk - pomanjkanje časa...to lahko razumejo vsi, ki so se kdaj ukvarjali z mladimi nadebudneži.

Zadnji teden nas je hudo pestila vročina, zato sva se z Igorjem kar nanosila malih kepic ven in nazaj notri. Zjutraj po hranjenju sva jih znosila ven, še prej pa malo poškropila travo, da jim ni bilo takoj vroče. A je to zaleglo le kako urico, ko so že vsem moleli jezički ven:-) Pa je krušna mami Bojana prišla s škafkom in jih po vrsti namakala v mlačno vodo. Po enem ali dveh namakanjih so že vedeli kaj jih čaka in so vsi pridrveli k meni, da se čimprej osvežijo. Kako so bili luštni, ko so potem skušali polizati svojo mokro dlako:-) Trebuščke pa sem jim vseeno zbrisala, da se ne bi prehladili, čeprav je bilo že zjutraj najmanj 25 stopinj. Senca od magnolije in 3 marel ni zadoščala za dolgo...opoldne sva jih potem še enkrat osvežila in nato znosila v hladno sobo, kjer so kar popadali po parketu in zaspali. Nesska je to prenašanje sem in tja ter umivanje seveda vestno nadzorovala;-)

Popoldne postopek seveda ponovimo. Zvečer, ko se ohladi, se nadebudneži zeloooo razigrajo. Zdaj imajo že skoraj vse zobke in njihov ugriz v ahilovo tetivo ni prav nič nežen ;-) Priložnosti za grizenje pa imajo res veliko. Pri nas si namreč obiski kar podajajo kljuko. Poleg rednih domačih obiskov in obiskov sosedov in prijateljev so nekateri že spoznali svoje nove skrbnike. Jernej in Nika bosta vzela Amy ali Avo, Lea, ki ima doma že v oskrbi sosedovega hovija Barončka, pa si je izbrala Ally, ki sem jo sprva nameravala dati poznanim vzrediteljem na Finsko. Tam si namreč ravno tako želijo osvežiti njihove linije, a sem klonila pred dejstvom, da bi morala biti - zaradi njihovih predpisov o cepljenju - kužica doma do dopolnjenega 5 meseca. Do te starosti bi se Alike že preveč navadila midva in Nesska in bi bila ločitev preveč boleča. Naj jo raje kar ima Lea, ki si jo tako želi in pri kateri vem,da ji bo izredno lepo!

Kaj pa hrana? Jedo sedaj že čisto vse: polento, makarone, skuto, jajce, ribe....Še vedno pa imajo najraje mleto surovo govedino pomešano z razmočenimi briketki. To prav bliskovito pospravijo. Sicer pa so me nek večer presenetili, ko sem jim dala za pokušino suhe briketke in so planili na njih z največjo slastjo. Super! Tako jim sedaj vsako noč pustim skledico briketov, skledico mleka in vode. Do jutra je vse prazno :-))

Zelo opazen je tudi njihov napredek. Njihova igra sedaj že obsega vlečenje in stresanje plišastih, piskajočih in vrvnatih igračk, s čimer se razvija nagon po plenu. Zunaj imajo improviziran tunel, pod katerim se strašno radi cukajo in nato zaspijo. Vozili so se že z avtom, spoznali veliko različic podlag (parket, trava, les, polivinil, tepih...) in se igrali z različnimi ljudmi, otroci in kužki. Preživeli so prvo nevihto in grmenje in z velikim veseljem sem opazila, da so sicer vzdignili glavice, a potem mirno zaspali nazaj. Tudi pri raznih novih zvokih so radovedni, a prav nič plašni. Nesska jih pride pri vsakem hranjenju pogledat (no, meni se zdi da bolj zato, da dobi za polizkat njihove skledice:-))in jih občasno tudi pocrklja za trenutek s svojim seski, zdaj že seveda stoje. A prav dolgo ne zdrži, res bolj za trenutek, saj imajo zobke in zelooo ostre krempeljčke, ki sem jim jih že sicer 1x postrigla, a so kaj hitro zrasli nazaj.

Najlepše pa je še vedno tole: ko vstopim v njihov prostor znotraj ali v ogrado zunaj, jih pokličem :"Kužki, kužki" , vsi pritečejo, se vzpenjajo eden čez drugega in se želijo crkljati. Takrat jim šepetam - kot že nič kolikokrat od prve minute njihovega obstanka dalje :moj,moj". In smo vsi srečni. Pa saj to je cel point vsega, bi rekla Lucienne, mar ne?

Drugi teden ...

Naši mali nagajivčki veselo rastejo. Sedaj že gledajo in se plazijo okoli. No, nekaterim uspe celo že prehoditi na hitrico kar dobršen del kotilnika, spet drugi so zaradi "malce povečane teže" :-)) še bolj okorni. Vsi pa so zadovoljni in siti, saj ima mamica Nesska zeloooo veliko mleka. Celo toliko, da jih hodi budit, če predolgo spijo. Ko ji uspe prebuditi enega, so v hipu vsi na nogah. Ampak ne cvilijo, kot je to običajno pri mladičkih...o, ne. Naši razgrajači renčijo in lajajo. Haha, kako smešno jih je gledati...komaj so spregledali in že lajajo.

Nejko in Arthur	Nika in Amy

Sprejemajo pa že tudi prve tuje obiske. Z Igorjem sva se namreč odločila, da jih bova čimprej navadila na tuje ljudi in crkljanje, saj je to za hovawarta velikega pomena. Umivanje rok in razkuževanje je seveda običajen postopek, potem pa se vsi vsedejo na tla pred kotilnik in gledajo, gledajo...nato pa še pocrkljajo. Socializacije imajo tako že več kot dovolj:-) Pa je to šele začetek....

Nesska pa je prekrasna in vse to zelooo mirno prenaša, pusti, da jo opazujejo med hranjenjem in dovoli, da jih božajo, seveda pred njenimi očmi:-) Vedno tudi dobi kakšen priboljšek, tako da smo vsi zadovoljni:-) Če pa bi kazala kakršne koli znake vznemirjenja, si teh obiskov kajpak ne bi privoščili, se razume.

Velikokrat so si prišli pogledat malčke Tina z Ganjo, naši sosedi Zdenka in Tatjana. Skoraj vsak dan sta tu naša vnučka Nika z mamico Tejo in očkom Gregorjem, v petek so bili na obisku naš vnuček Nejko z očkom Igorjem in mamico Špelo, že med tednom pa so prišli Alesskina Tanja z družino. Tanja in Tea sta seveda bili pridni in si vzeli čas za slikanje mladičkov z oranžnim ozadjem:-) Hvala obema!

Tatjanin šopek igračk:-)	Ljubin šopek za mladičke:-)

Še posebej vesela sva bila obiska Nesskinih vzrediteljev Mire in Srečka Novaka ter skrbnikov atija Berlinga, Ljube in Janeza Beliča, ki so prišli pogledat svoje "vnučke". Bili so navdušeni, saj vsi res dobro izgledajo skupaj z Nessko, ki smo jo v soboto tudi skopali, da je bila še posebej lepa :-) Uhh, kako ji je pasalo, saj je zelooo rada čista. Tudi prvi teden, ko se je močno čistila, je kar tekla v kopalnico, da sem jo morala vsaj 3x dnevno umiti zadaj! Pridna Neni.

Žal mi je le, da v vsem navdušenju pozabim slikati vse obiske za spomin. Ena lepa slikca je nastala ob obisku naših dolgoletnih prijateljev, družine Marolt, z hčerko, manekenko Nežo Marolt:-) Ostale slikce pa v >>galeriji<<.

Prvi teden za nami ...

Prvi teden je za nami. Kaj naj rečem...bil je zelo naporen, žal. Naša Nesska je namreč dobila infekcijo neznanega izvora. Ko takole pomislim nazaj, se mi vse bolj dozdeva, da je imela angino, vsaj glede na to, kako je čudno požirala. Kdove.

Tretji dan po kotitvi se mi je Nesska zazdela zelo utrujena, slabo je jedla, malenkost več pila. Zvečer sva z možem kar naložila vse mladičke v košaro in odšla z njimi in Nessko k veterinarju v Bubo. Marjan Kastelic je z najnovejšim ultrazvočnim aparatom naredil preiskavo celotne trebušne votline s poudarkom na maternici, a ni bilo prav nič videti. Kri pa je pokazala infekcijo. V enem dnevu je tudi shujšala kar za 2 kilograma. Dobili smo antibiotike za domov.

Ponoči pa je ubožica nenadoma prenehala z vso hrano, spravila nisem vanjo niti požirka tekočine, kaj šele tablete antibiotikov. Mladički pa so vlekli kot nori in jo vidno izčrpavali. Pogled je imela vročičen, odsoten, temperatura je narasla na 39.7. Komaj sem dočakala jutro, da smo šli k veterinarju. Zopet je sledil pregled in odločitev: infuzijo mora dobiti. Nesska je stoje na mizi opazovala veterinarjevo mešanje infuzije z vitaminskim koktajlom in pripravljanje vsega potrebnega, potrpežljivo je prenašala britje nogice in vdevanje infuzije. Kako zlata psička je naša Nesska, ni čudno,da je povsod tako priljubljena, predvsem seveda pri veterinarjih...nekoč je veterinarka v Bubi vprašala Nessko, ko je bila spet tako potrpežljiva, če so ji ob rojstvu pozabili povedati, da je hovawart:-))))

Po prihodu domov sem ji nastavila prvo infuzijo z vitamini. Kakšno olajšanje! Že po tej prvi flaši je bila vidno bolj razpoložena, oči so se ji zbistrile. Sledilo je odklapljanje infuzije, ko je morala it lulat in zopet priklapljanje nazaj. Ob tem sva s z Igorjem menjavala pri njej in je nisva izpustila izpred oči niti za sekundo, da ne bi pohodila cevke in si izpulila iglo. Naporno, res. Ker seveda nisem imela časa kuhati, je šel možek po pice. Svojo sem jedla kar pri njej v kotilniku, ko je nenadoma začela vohati proti krožniku. Prav previdno sem ji dala košček, saj sem imela pikantno, s feferoni. Glej ga šmenta, z užitkom je pojedla košček. Igor, pridi, naša Nesska je!!!! Hotela sem ji dati košček Igorjeve, navadne, a je šema rinila raje v mojo. Nesska je res moja duša dvojčica, še isto hrano imava radi.

Po pici mi je Igor nabral še skledico češenj in glej ga šmenta, vse češnje mi je Neni pojedla. Juhu!!!!!Po tem se je odprlo in po dolgem času sem celo videla, da so se ji pocedile sline. Prekrasno. To težko razume nekdo, ki ne doživi psičkine neješčnosti in obupa ob tem, da si povsem nemočen ko vidiš kužka hirati. Obup, res.

Hvalabogu je grozni teden za nami. Nesska je začela jest, sicer še vedno ne z prevelikim apetitom, spije skoraj 2 litra domačega mleka dnevno, mladički pa so kot buhteljčki.. tehtajo že krepko čez kilogram. Slab začetek, dober konec!

Mladički so tu:-)))

No, pa smo jih dočakali, naše prve mladičke! Skotili so se na rok, 12.06., 61 dan brejosti. Arthur, Ally, Ava, Aaron, Amy, Athos in Amos so njihova imena, Nesska pa ponosna in čudovita mamica:-)

Vse skupaj se je pričelo v petek, dan pred rokom, z občasnim predihavanjem. Vse je kazalo na to,da se bo kmalu nekaj zgodilo. Zvečer ob 23h je Nesska že bolj pospešeno dihala. Aha, zdaj pa gre zares. Postlala sem veliko posteljo v njeni sobi in se pripravila na čakanje. Nesska se mi je na postelji seveda takoj pridružila. Obračala se je zdaj na vzglavje, zdaj v vznožje in ..dihala. To dogajanje se je nadaljevalo pospešeno do 2h zjutraj, ko sem rekla: zdaj pa dovolj, na postelji pa ne bomo kotili:-) In sem zvlekla jogi pred njen kotilnik. Japajade. Nesska je mencala iz kotilnika čez mene, stat na parket, malce poležat ob mojih nogah na jogiju (jaz pa s koleni pod brado zaradi pomanjkanja prostora :-)in nazaj...do 6h zjutraj, ko se je postopoma umirila. To pa me ni preveč razveselilo. Kaj pa naj zdaj? Nič, ob 8h zjutraj je Igor poklical našega veterinarja Marjana Kastelica v Bubo. To ni nič alarmantnega, je bil pomirjujoč odgovor. Prav. Nesska je ob vsem tem dihanju pogledovala zunaj na poličko, kjer je njen povodec in žogica na vrvici. A greš na sprehod, Neni? Joooj, kakšno veselje. In smo šli, počasi, en krog po naselju. Celo za žogico je sirotica potekla enkrat ali dvakrat.

Jutranji sprehod pred velikim dogodkom :-)	Še malo se spočijem na vrtu ...

Po prihodu nazaj sem šla za računalnik, Nesska pa - kot vedno- kot senca za mano. Vlegla se je ob steno na parket, ko nenadoma zaslišim, da se napenja. Neni, hitro v kotilnik! Čez 2 minuti je odteklo nekaj plodovnice in že čez naslednji 2 minuti je začel lesti na svet prvi mladiček. Fantek je bil, ki mu je bilo že dolgo časa namenjeno - kot prvorojenemu samčku - ime Arthur (po kralju Arthurju:-)). Sledilo je brisanje, prigovarjanje Nesski, da je pridna in da ima zdaj malega kužka....ja, je že v redu, ja. Kaj za en šment mi tole zdaj tlačite pod nos, si je mislila in ga postrani gledala. A le dokler se ni prvič oglasil! Neverjetno, kako hitro se je prebudil materinski nagon. Naenkrat sta oba cvilila drug proti drugemu, z Igorjem pa sva le veselo opazovala. Pa ne za dolgo.

Brez kakšnih vidnejših znakov je bil kar zunaj naslednji mladiček, tokrat punčka, Ally. Neverjetna je tale naša Nesska. Ta postopek je ponovila še 4x, tako da je v 2 urah spravila na svet 6 mladičkov!!! No, zdaj bo menda konec. Gremo ven na lulanje, kompet vsi, z mladički v košari, saj se sicer ne bi premaknila iz kotilnika. Zunaj jo oba pretipava in družno zaključiva, da je to-to! Ker je Nesska rada čista, smo takoj leteli spet vsi v kopalnico, kjer sem jo zadaj umila in našamponirala. Lepa, lepa Neni, zdaj pa v kotilnik in dojit. Aha, fajn, samo zakaj še vedno diha? Jap, ker je ostala ena posteljica noter, sva se menila z Igorjem. Kar tolažita se, si je mislila in čez 3 ure je prišel na svet še en fantek. Zdaj je pa dosti Nesska, nehaj, sva oba govorila. No, tokrat se naju je usmilila :-)

Prelep pogled je bil na prve mladičke v naši psarni. Nesska je bila zelo utrujena, zato sem kar obležala pri njej v kotilniku, jo božala, da se je pomirila in podremala, vmes pa sem še malce prestavljala mladičke po seskih. Vsi mali palčki so v en kup vpili : Laaaačen!

Prvi 4 mladički	Po 6 mladičih...	Vseh 7 palčkov