Glavni razlog je vsekakor, da vidimo, kje naš kuža »stoji« v primerjavi z drugimi predstavniki iste pasme. Kdor pravi drugače, ni iskren. Če je kuža večkrat potrjen in ima lep opis predvsem od specialistov za posamezno pasmo, je to bodočemu vzreditelju vsekakor prvo potrdilo za nadaljno vzrejo (poleg seveda genov, zdravja, karakterja....., a o tem drugje), čeprav je tudi to relativno glede na rek: »Vsake oči imajo svojega malarja«. Zato dobi lahko isti kuža na eni razstavi prav dobro, na naslednji pa BOB ali še kaj več. Neke smernice pa naj bi vseeno bile v opisu skupne, predvsem ko kuža odraste. Drugače je v obdobju, ko se skoraj tedensko spreminja njegova postava, hoja.... Povdarjam pa, da pa je ne glede na rezultate treba biti vesel in zadovoljen s svojim kužkom, ki je vse kaj več kot le razstavni predmet. Vsaj naša Nesska je.

Razstavljanje je, če je pravilno in premišljeno, vsekakor tudi del socializacije mladega psa. Naša Nessa je naredila odločilen preskok na dvodnevni razstavi, kjer smo z njo veliko hodili med drugimi kužki in naenkrat se je, kot bi naredilo »klik«, prenehala bati sprehajati mimo velikih, renčečih kletk, lepo in potrpežljivo je stala v vrsti v gneči  in nasploh bila mirna in sproščena.

Biti na razstavi velikokrat pomeni biti v družbi znanih vzrediteljev iz znanih psarn. Moje geslo je: »Uči se in poslušaj!« Nasveti, ki jih dobivamo v takih trenutkih od ljudi, ki delajo v dobro pasme, so neprecenljivi. Navezovanje novih znanstev in prijateljstev pride kar samo po sebi.

Na razstavah lahko bodoči vzreditelj tudi spozna in vidi potencialne samce, saj je razstava eden od momentov, ko kuža lepo pokaže svoj temperament in karakter. Nasprotno pa lahko lastniki samca enako vidijo psičko in  se potem lažje odločijo dati njihovega kužka za parjenje ali ne.

Na koncu koncev pa so razstave tudi ena od možnosti, da se bodoči kupci na licu mesta pozanimajo o »svoji« pasmi, torej pripomoremo tudi k prepoznavnosti naših hovijev, ki so, zlasti v Sloveniji, zelo malo poznani.