Prvi zapisi  o vzreji segajo v leto 1910, prva vzrejna knjiga pa je bila najdena leta 1922 v nemškem mestu Thale. Iz nje je razvidno, da je Kurt F.Konig na podlagi prejšnjega dela svojega očeta Bertrama pričel s sistematično vzrejo hovawartov. Takrat so se Konig in nekateri prejšnji vzreditelji hovawartov združili v klub nemški psov čuvajev. Njihov cilj je bil ohraniti oziroma ponovno obuditi srednjeveške nemške pasme. Na težko dostopnih območjih gorovja Harz in Odenwald so na odročnih kmetijah našli robustne in zanesljive pse, odporne na vremenske vplive. Te t.i. »tipske pse« so križali z modernimi pasmami: novofundlandcem, kuvaszom, alzacijcem in leonberžanom, švicarskimi pasmami, verjetno pa tudi setrom in nemškim ovčarjem staronemškega tipa. Omenja se tudi skrivnostna psica Tessa, za katero se še danes ne ve, kateri pasmi je pripadala. Najverjetnejša ugibanja gredo v smer hrta in divjega psa, prinešenega iz Severne Amerike.

Hovawart je bil leta 1937 v Berlinu uradno priznan kot pasma. Po drugi svetovni vojni se je število hovawartov občutno zmanjšalo. Leta 1948 so se vzreditelji zato združili v Društvo vzrediteljev hovawartov (Rassezuchtverein fur Hovawart Hunde - RZV), pasma pa se šteje za čisto pasmo od leta 1959. Konec leta 1969 je bila pri križanju zadnjikrat uporabljena druga pasma – novofundlanec.

Leta 1998 je bil standard pasme vpisan v FCI pod številko 190.